Sicilija – Dom vulkanske energije in temperamenta
Datum potovanja: začetek julija 2025
Število oseb: dve odrasli osebi + dva otroka
Kraj potovanja: Sicilija
Prevoz: avtodom
Naše potovanje po Siciliji
Tri tedne Sicilije.
Otok, ki nas je že prvi dan osvojil s svojo energijo, divjo naravo, toplino ljudi in tisto neko počasnostjo, ki je v današnjem svetu skoraj pozabljena.
Počutili smo se varno. Večino noči smo prespali kar na plaži, ob zvoku valov in svetlobi zvezd. Samo mi in otok.
V teh treh tednih smo prevozili in obiskali vse kraje, ki smo si jih začrtali. Brez hitenja in radovedno , da smo Sicilijo res doživeli.
To je otok gostoljubnih, toplih ljudi, kjer te vsakdo pogleda v oči in ti ponudi nasmeh. Kjer je sadje diši že na tržnici, pistacije in mandlji rastejo vsepovsod, in kjer zrak zjutraj diši po moki, soli in kavi.
Sicilija ti da občutek, kot da si vsaj 30 let v preteklosti, v najboljšem možnem smislu. Brez nervoze, brez »quick fix« miselnosti. Tukaj ima vse čas. Tukaj se živi.
V Trapaniju smo doživeli točno to o čemer pišem zgoraj. Imeli smo priložnost opazovati domačine ob spontanem plesu ob zvokih kitare ter otroke kako so brez skrbi skakali v morje. Prizor, kot da bi se znašli v filmu. Brez režiserja. Brez ponovnega posnetka.
In potem pride hrana. Sicilijanska kuhinja si seveda zasluži svoj prostor, ker to, kar tu doživiš, ni samo hrana. To je čista poezija. Zato sem ji spodaj namenila poseben del, ker si to preprosto zasluži.
Kako smo začeli?
Najeli smo avtodom in se v soboto dopoldne odpravili na pot. Ampak še prej, tisti klasičen logistični del: zlaganje, prekladanje, pakiranje in lovljenje vsega, kar “še samo to dam noter”. Ko pa se vrata zaprejo, motor zažene in se končno odpelješ dogodivščinam naproti … takrat se dopust uradno začne.
Vedno pot planiram tako, da se prvi dan potegnemo čim dlje proti destinaciji, da se že drugi dan zbudimo čim bližje cilju. Tako smo prvo noč prespali na avtocestnem počivališču, nekje pred Rimom, ravno prav za kratko pavzo med dvema svetovoma.
V nedeljo zvečer smo že sedeli v Tropei, ob obali Kalabrije, v naši najljubši slaščičarni in uživali v tipičnem in daleč najbolj znanem sladoledu Tartufo (mimogrede: vsi okusi so veganski. Hip hip hura!). Sladoled izvira iz mesteca Pizzo, in če si v teh krajih, ga preprosto moraš poskusiti. Tropeo smo sicer obiskali prvič že leta 2020, ko smo raziskovali Kalabrijo in Amalfijsko obalo.
Sicilija – otok, ki je sicer del Italije, a z Italijo nima veliko skupnega
Sicilija je del Italije, a v resnici nima veliko skupnega z državo samo. Razdeljena je na dva dela: zahodno in vzhodno Sicilijo.
Zahodna Sicilija je nekoliko cenejša od vzhodne in po mojem mnenju ima tudi lepše plaže. Med mestoma Trapani in Marsala najdemo mikro otoke, imenovane Egadi Isole. Naš načrt je bil, da se iz Trapanija odpravimo na otok Favignana, kar smo tudi naredili. Do otoka nas je zapeljal trajekt, nato pa smo si na otoku najeli dva skuterja, s katerima smo se zapeljali do najlepših plaž, ki jih Favignana ponuja. Priporočam rezervacijo skuterjev v naprej.
V poletnem času na tem otoku veljajo posebna pravila za obisk otoka, saj želijo preprečiti preveliko gnečo. Ko otok enkrat doseže določeno kapaciteto obiskovalcev, ni več dovoljen dostop z lastnim prevoznim sredstvom. Takrat je možen obisk le peš, vse, kar potrebuješ za raziskovanje, pa lahko preprosto najameš na otoku.
Vzhodna Sicilija je nekoliko bolj razvita. Med bolj razvitimi mesti sigurno izstopa mestece Taormina.
Trinakrija – simbol Sicilije, ki pove več kot tisoč besed
Sicilija svoje bistvo najbolje prikaže že kar skozi svoj simbol, ki ga najdemo tudi na zastavi: Trinakrija. To je podoba ženske glave s tremi nogami, kar simbolizira obliko otoka s tremi rti in tremi morji, ki ga obdajajo: na severu Tirensko morje, na vzhodu Jonsko morje, na jugozahodu Sredozemsko morje. Obraz je okrašen s cvetjem, žitom in sadjem, tremi glavnimi pridelki Sicilije. Ta simbol ni le grafični znak, ampak prava mini razlaga otoka, njegove oblike, narave in značaja.
Skrivnostna Sicilija – otok mitov, ljudi in vulkanov
Palermo te takoj potegne v arabsko-normansko preteklost otoka, Agrigento in Sirakuze pa v čas antike in Magne Graecie, ko je bila Sicilija ena glavnih grških kolonij v Sredozemlju. Mesti Caltagirone in Catania pa nas prestavita v baročno obdobje, z bogato arhitekturo in utripom preteklosti na vsakem koraku.
Sicilija v treh tednih? Skoraj mogoče
Italijani pravijo: “Ko vidiš Sicilijo, si odkril ves svet.” In ja, raznolikost sicilijanske pokrajine res nima meja.
V le štirih urah vožnje z vzhoda na zahod lahko doživiš čisto vse: kamnite, vulkanske in peščene plaže, vse z razgledom na Etno, najvišji delujoči vulkan v Evropi.
Ko se začneš voziti proti zahodu, te spremljajo nasadi oljk, limon, pomaranč in vinogradi, dokler pred seboj nenadoma ne zagledaš beline solin. Prizori, ki ostanejo za vedno.
Naše prvo doživetje na Siciliji: TAORMINA
Na Sicilijo smo pripluli s trajektom iz Kalabrije iz mesteca Villa San Giovanni, vožnja traja približno 20 minut in poteka pogosto. Za povratno karto smo odšteli l. 2023 91 €, l. 2025 pa 109 €. Cena je odvisna od vozila in števila dni, ki jih nameravate preživeti na otoku. Po pristanku v Messini smo se odpravili proti naši prvi začrtani destinaciji, slikoviti Taormini.
Avtodom smo parkirali na razglednem parkirišču pod mestom, s pogledom na plažo Porto Rico, kjer smo tudi zaplavali. Do starega mesteca nas je vodilo približno 20 minut hoje po stopnicah navzgor, medtem ko je bil spust do morja dolg le 5 minut.
Sprehod po Corso Umberto
Corso Umberto je glavna ulica, ki prečka srce starega mesteca. To je ulica luksuznih butikov, z unikatnim nakitom, ročno izdelanimi spominki in vonjem sveže pečenega kruha iz pekarnic. Povsem razumljivo, zakaj Taormini pravijo “sicilijanski Saint Tropez”.
Tukaj smo se prepustili razkošju okusov in naročili lokalno specialiteto, ki je Pistacchio pasta in bila je vrhunska. Za sladico pa Brioche con gelato, pravi sicilijanski sendvič s sladoledom.
Piazza IX Aprile – trg z razgledom
Eden tistih kotičkov, ki jih preprosto ne pozabiš. Piazza IX Aprile je srce Taormine. Prostoren, sončen trg z razgledom, ki ti vzame sapo. Pogled se odpre na turkizno Sredozemsko morje in, če imaš srečo z vremenom tudi na mogočno Etno, ki se v daljavi dviguje kot spokojna kraljica Sicilije.
Vzdušje je bilo čisto filmsko. Ulični umetniki, glasbeniki, vonj po espresso kavi, barve pastelnih stavb in mi z nasmehi, gelatom v roki in tistim tihim “wow” ob pogledu s terase. Na robu trga stoji čudovita cerkev Chiesa di San Giuseppe z baročno fasado.
Kaj smo izpustili?
Taormina slovi po enem najlepših in najbolje ohranjenih grških gledališč (Greek Theatre of Taormina) iz 3. stoletja pr. n. št. Sprejme več kot 5000 obiskovalcev in gosti številne koncerte ter predstave. Tja nismo zavili, bo pa ostalo za naslednji obisk.
Isola Bella – razglednica v živo
Naslednje jutro smo vstali zelo zgodaj in se s kolesi odpeljali proti Isola Belli, otočku, ki se nahaja tik pod mestom in ga boste brez dvoma prepoznali, saj je na vsaki razglednici Sicilije.
Od našega parkirišča do Isola Belle je bilo le 10 minut vožnje. Kolesa smo pustili pri vhodu, nato pa okoli otoka preplavali. Vstop na otok je sicer mogoč po 9. uri, saj je danes naravni rezervat, nekoč pa je bil v zasebni lasti vse do leta 1990.
Po plavanju smo si privoščili pravi italijanski zajtrk s sveže stisnjenim pomarančnim sokom iz sicilijanskih pomaranč, v prikupnem lokalčku čez cesto od glavnega vhoda.
Popoldne smo nadaljevali proti notranjosti otoka, proti kanjonu Gole Alcantara.
Kanjon reke Alcantara se nahaja približno 50 minut vožnje od Taormine, v notranjosti Sicilije, in je prava naravna posebnost. Visok je več kot 30 metrov, širok pa le 2 do 5 metrov. Reka, ki teče čez kanjon pa ledeno mrzla.
Gole Alcantara
Soteska je nastala tam, kjer je reka Alcantara ohladila tok lave.
Značilnost Alcantare je v obliki njenih sten. Oblikovala jih je lava, ki je nekoč bruhala iz severnega pobočja Etne, in se ob stiku z reko hitro ohladila. Nastale so stene, ki so danes gladke, vulkansko temne in spolzke na otip.
Mi smo se sprehodili po kanjonu, na koncu nas je prav zeblo kljub vročemu ozračju, ki je imelo 35 +°. Tukaj se da tudi soteskati oblečen v neopren in s čelado. Naš mulček se je raje samo v kopalkah spustil po reki.
Kanjonu smo namenili približno dve uri, kar je bilo ravno prav, da smo se nadihali svežine in se dobro shladili. Parkirali smo tik pred vhodom (vstopnina: 1,50 € odrasli, otroci do 9 let brezplačno).
Z Alcantare smo se odpravili proti mestecu Bronte, ki je znano kot prestolnica sicilijanskih pistacij. Cesta do tja je slikovita, ob poti pa že vidiš prve nasade. Tu smo doživeli eno tistih izkušenj, ki ti ostanejo v spominu .…
Bronte – v objemu pistacij pod Etno
Bronte se nahaja tik pod mogočno Etno in samo mestece morda na prvi pogled ne izstopa, a skriva pravo zeleno zlato Sicilije: pistacije. In mi smo točno vedeli, kam gremo. Naš cilj? Trgovinica Pistasta.
Tja smo se odpravili z željo, da okusimo prave sicilijanske pistacije. In smo dobili mnogo več.
V trgovinici nas je sprejel izjemno prijazen lastnik, ki nas je najprej povabil na degustacijo njihovih izdelkov, od slanih prigrizkov do sladkih namazov in pistacijevih dobrot. Vse, ampak res vse, je bilo božansko. Seveda smo naredili zalogo, ker se tem okusom ne da upreti.
Ko smo v pogovoru izrazili zanimanje za pistacijeve nasade, se ni obotavljal niti sekunde, peljal nas je na svojo posest, kjer smo videli, kje in kako rastejo te znamenite pistacije. Povedal nam je veliko zanimivega: od načina obiranja, posebnosti sorte Bronte, do tega, da pistacije obirajo le vsako drugo leto.
In da zgodba še ni končana, domov smo odšli bogatejši za dve pravi pistacijevi drevesi, ki zdaj krasita naš domači vrt. Spominek, ki diši po Siciliji.
Noč smo preživeli na luštni kmetiji Etna Wine Agriturismo v mestecu Pissopisciaro s pogledom na Etno.
Naslednji dan smo se že odpeljali proti Cataniji in Etni. Najprej pa nekaj o Sicilijanski hrani…
Hrana na Siciliji si zasluži poglavje zase
Če bi bila Sicilija knjiga, bi bila hrana njen najdebelejši in najbolj dišeč del. Sicilijanska kulinarika ni zgolj hrana, to je občutek in izkušnja.
Kulinarika otoka je rezultat dolge zgodovine in vpliva številnih civilizacij: grške, arabske, francoske, španske … In vsaka od njih je pustila svoj odtis. Rezultat? Eksplozija okusov, ki je preprosto nepozabna.
Sestavine so lokalne, sveže in sezonske, cene v restavracijah pa povsem znosne, kjer dobiš vse to kar iščeš to je okus, avtentičnost in prijaznost.
Na Siciliji obstaja nepisano pravilo: koliko sladkega zmoreš, toliko ti pripada. Tudi če doma šteješ grižljaje, tukaj tega preprosto ne počneš.
Ne gre brez:
- Gelato – kralj vseh sladoledov.
- Brioche con gelato – sladoledni sendvič v mehki mlečni žemljici. Da, Sicilijani to jedo zjutraj za zajtrk.
- Granita (moja najljubša sladica) z briosche – ledena, osvežilna sladica (npr. iz mandljev, limone, kave ali jagod). Sicilijani jedo granito skupaj z mehkim brioschem.
- Cannoli – hrustljavo ocvrto testo, polnjeno s kremo iz sveže rikote in pogosto posuto s pistacijami ali kandiranim sadjem.
- Iris – ocvrta sladica z mehkim testom, polnjena z rikoto ali čokolado.
- Mandeljni v vseh oblikah – mandljevo mleko (idealno za vroče dni), mandljev sladoled, piškoti in likerji. Mandlji so povsod.
Poleg sladic pa Sicilija ponuja vrhunske slane dobrote, ki so čista poezija za vse, ki obožujejo lokalno, bogato kuhinjo:
- Arancini – ocvrte riževe kroglice z različnimi polnili. Veganskih/vegetarijanskih opcij imajo kar nekaj. Top prigrizek za na pot ali lahko večerjo.
- Pasta alla Norma – testenine z jajčevci, paradižnikovo omako, rikoto in baziliko. Tipična jed iz Catanie.
- Caponata – topla ali hladna jed iz jajčevcev, paradižnika, zelene, oliv in kapre, z rahlo sladko-kislim okusom. Prava bomba okusov!
- Pistacchio pasta – testenine s pistacijevim pestom, pogosto postrežene z rikoto ali lokalnimi siri. Naredijo tudi vegansko.
Sicilijanska hrana je več kot le prehranjevanje, je kulturna izkušnja.
Vzhodna Sicilija – Catania in Etna
Catania je simpatično baročno mestece pod mogočno Etno, ki si ga je vredno ogledati, a ne potrebuješ celega dne za to. Avtodom smo brez težav parkirali v pristanišču, nato pa se peš odpravili proti Centro Historico.
Catanijo smo prehodili bolj na hitro. A kljub temu smo ujeli tisto pravo sicilijansko vzdušje:
- Za večerjo smo se usedli v lokalno restavracijo in si privoščili odlične Pasta alla Norma, značilno jed z jajčevci, ricotto in paradižnikom, pripravljeno na veganski način.
- Sprehodili smo se do veličastnega Piazza Duomo, ki s svojo gracioznostjo res očara.
- Za sladico smo si privoščili obvezen gelato okus pistacije in mandljev je bil čista zmaga!
- Pot nas je vodila še do barvitega Umbrella Sky projekta, kjer smo se pod visečo mavrico pisanih dežnikov še malo zavrteli :).
Cataniji nismo posvetili veliko časa, približno tri ure, vendar ravno dovolj, da smo ujeli njen značaj. Potem smo že nadaljevali svojo pot naprej, proti kraljici Sicilije – Etni.
Vulkan Etna
Če obiščeš Sicilijo, Etne enostavno ne smeš izpustiti. Že samo pogled nanjo te očara, a prespati pod njo, se zapeljati z gondolo nad vulkansko pokrajino in se peš povzpeti do aktivnega kraterja … to je doživetje. Kako smo to izpeljali z mulci, kje smo spali, koliko nas je stalo in zakaj bi to ponovili še enkrat
👉 vse najdeš tukaj Etna – kraljica Sicilije (klik, klik)
Syracuze & Ortigia – čar antike in tržnica, ki navduši
Syracuze, eno najstarejših mest na Siciliji, s skoraj 2700-letno zgodovino, te že ob prihodu očara s svojo mogočnostjo in ostanki preteklosti, ki jih najdeš raztresene povsod, kar med ulicami, trgi, vogali mestnega središča. Ampak tisto pravo srce mesta bije malo naprej, tik ob obali, na pol otočku Ortigia.
Pol otok Ortigia je prikupen, majhen, a bogat z energijo, ki jo začutiš že ob prvem koraku. Mi smo ga prehodili od začetka do konca v dobrih 17 minutah. Sprehodili smo se mimo pisanih stojnic, vonjev iz kuhinj malih restavracij in majhnih trgovinic z lokalnimi zakladi.
Na koncu otoka nas je čakal razgled na Castello Maniace, srednjeveške trdnjave, obdane s turkiznim morjem na vseh straneh.
Poseben must visit je zagotovo Ortigia market, tržnica, polna barv, okusov in pristnih domačih dobrot. Nakupili smo začimbe, oreščke, svežo zelenjavo, sadje in najlepše, dišeče sicilijansko oljčno olje. Vse bistveno ceneje, kot v Sloveniji.
Iz Syracuz smo se odpravili proti obali do Santa Maria del Focallo, kjer smo prenočili tik ob plaži. Brezplačno parkirišče, s tušem in tekočo vodo.
Do najjužnejše točke Sicilije & naprej
Naslednji dan nas je pot vodila do najjužnejše točke otoka. The spot smo našli preko aplikacije Park4night, ki je naš pomočnik že vsa leta od kar potujemo z avtodomom. Ker nam je bilo všeč smo prenočili, zjutraj skočili v morje, si pripravili zajtrk in se odpeljali proti naslednji destinaciji.
Na poti smo se ustavili v luštnem mestecu Scicli (beri: “Šikli”) in pot nadaljevali do Agrigenta.
Zadnji del južne obale smo zaključili z obiskom (oz. opazovanjem iz camperja) veličastne Doline templjev v Agrigentu. Gre za arheološko območje z antičnimi grškimi templji, nekaj podobnega kot Atene, ki smo jih obiskali leto pred tem.
Čeprav si je kraj vredeno ogledati tudi peš, smo tokrat samo zapeljali mimo in si rekli, da ga naslednjič obiščemo bolj temeljito.
Nasveti za avtodomarje
- Uporabljaj aplikacijo Park4night – nepogrešljiv pomočnik za iskanje nočitev.
- Planiraj okvirno, a pusti prostor za spontanost – mi si točke splaniramo vnaprej, potem pa izberemo tisto, kar nam tisti dan najbolj ustreza.
- Prespi na obali, ko lahko. PZA-ji so super, a včasih je neprecenljivo zaspati ob zvoku valov. Italija je najbolj prijazna destinacija za avtodomarje.
Scala dei Turchi – bele skale, ki jih moraš videti vsaj enkrat
Bela skala, ki najlepše zasije, ko jo opazuješ z morske strani. Nahaja se na južni obali Sicilije, nedaleč od znamenite Valle dei Templi v Agrigentu in je pravi naravni spektakel, ki ga ne smeš spustiti.
Dostop na skalo sicer od februarja 2020 ni več dovoljen, saj jo ogrožata erozija in nevarnost podiranja. Ampak nič zato mi smo jo doživeli z morske strani, in to na najlepši možen način: s SUP-oma! Iz bližnjega divjega parkirišča tik ob obali (koordinate najdete v aplikaciji Park4Night) smo napihnili SUP-e in veslali do skal. Pogled s te strani je res wow, še posebej, ko jo obsije zahodno sonce.
Priznam pa, da sem vseeno skočila na tisto prvo “stopničko”, za Instagram, seveda 😂
Postanek v Marsali & ogled solin
Po teh čarobnih razgledih smo nadaljevali pot in naredili postanek v mestecu Marsala. Meni se mestece sredi dneva ni zdelo nič posebnega, morda je slika drugačna zvečer. Skočili smo po zalogo svežega sadja na lokalno tržnico. Obožujem italijanske tržnice!
Od tam smo se zapeljali še do znamenitih solin Marsala, ki so prava paša za oči beli kupčki soli, roza barva vode in mlini na veter.
Trapani - mesto, kjer se čas ustavi
Trapani je tisto majhno sicilijansko mestece z dušo, ki ti zleze pod kožo takoj, ko stopiš vanj. Leži čisto na zahodu otoka, kjer dobiš občutek, da se je čas ustavil nekje 30 let nazaj.
Zvečer smo se sprehodili do središča mesteca in naleteli na prizor, ki ga ne pozabiš zlahka: moški z kitarami, ženske so plesale in pele, otroci pa so brezskrbno skakali v Tirensko morje. Prizor kot iz starega italijanskega filma. Čudovito!
Parkirali smo na velikem mestnem parkirišču na koncu pristanišča. To je lokacija kamor se domačini pridejo hladit ob večerih, ko vročina malce popusti. Prinesejo si stolčke in mizice ter posedajo ob avtomobilih. Mi smo tam prenočili, parkiranje je brezplačno. Malo je bilo hrupno, a za eno noč čisto okej.
Smo pa v Trapaniju jedli najboljšo pico celega potovanja! Ja, na jugu Italije je vsaka pica odlična, ampak ta v Trapaniu je bila vrhunska.
Favignana, skuterji in najlepše plaže
Favignana otok je bil brez dvoma highlight našega potovanja. Majhen, sončen otok z azurnim morjem, ki kar kliče po raziskovanju in mi smo mu z veseljem sledili.
Karte za trajekt iz Trapanija do Favignane smo rezervirali preko spleta en večer prej ob najboljši pici, ki smo jo jedli v Trapaniju. Posebnost otoka, da je v visoki sezoni dostop z avtomobilom ali kamperjem na otok prepovedan in iskreno, to ga naredi še lepšega.
Mi smo kamper pustili na mestnem parkirišču v Trapaniju (tam kjer smo tudi prenočili).
Za štiri povratne karte s trajektom smo skupaj odšteli 80 €. Ob prihodi na otok smo se odpravili do izposojevalnice skuterjev, ki jih je kar nekaj v zalivu, kjer pristane trajekt.
S skuterji smo se vozili od plaže do plaže, od zaliva do zaliva. Vsak zalivček drugačen, voda čista, barve kot iz filtra. Otroka sta bila navdušena, ker smo zopet preizkusili nekaj novega. Life is all about the experiences.
Če motorji niso vaš stil, lahko na otoku najamete tudi električna kolesa ali klasična kolesa.
Spiaggia di Macari – moj mali raj
Spiaggia di Macari se nahaja med Trapanijem in eno najbolj znanih plaž Sicilije, San Vito Lo Capo. Ni glamurozna, ni bleščeča, vendar ravno to jo dela posebno.
Plaža leži pod mogočno goro Monte Cofano, kjer smo si nad pečinami našli prostor za spanje na prostem. Tukaj smo se ustavili že drugič, in prav nič ne kaže, da zadnjič.
Na prvi pogled se zdi, da ni nič posebnega, a zjutraj, ko vse še spi, je to zame eden najlepših kotičkov.
San Vito Lo Capo – turkizno morje in utrip obmorskega mesteca
San Vito Lo Capo je obmorsko mestece na severozahodu Sicilije, znano po eni najbolj opevanih plaž na otoku. Dolg, peščen zaliv, ki ga objema mogočna gora Monte Monaco. In čeprav je plaža res široka, z mivko pod nogami in vrsto ležalnikov (eden zraven drugega), je zame vse skupaj preveč “turistično” in prepolno.
A potem zagledaš morje… Tista turkizna barva, spokojnost in pogled na goro, vse skupaj ustvari skoraj razglednični prizor.
Nam je najbolj všeč del San Vita na poti proti svetilniku, kjer ni mivke, ampak so skale. Idealno za tiste, ki si želimo miru in plavanja proti odprtemu morju.
Središče mesteca je res kjut. Tlakovane uličice, viseče lučke, odlične restavracije z lokalnimi sestavinami, trgovinice z lokalnimi izdelki, restavracije z vonjem po svežih testeninah gelato,…
Po raziskovanju San Vita smo pot nadaljevali proti naravnemu rezervatu Riserva Naturale Orientata dello Zingaro, vmes pa si vzeli še postanek na plaži Baia di Cornino.
Riserva Naturale Orientata dello Zingaro - čista divjina in turkizni zalivi
Riserva dello Zingaro je ena tistih naravnih lepot, ki se ti usede pod kožo. Nahaja se na severozahodu Sicilije, med San Vito Lo Capo in mestecem Scopello, v objemu skal, tišine in kristalno čistega Tirenskega morja. Vstop je možen z obeh strani, mi smo izbrali pot iz smeri San Vita. Do tja pelje panoramska, delno ovinkasta, ampak lepo urejena asfaltna cesta s prečudovitimi razgledi, že sama vožnja je kot uvod v pravljico.
Vstopnina je bila 5 € na osebo, otroci do 10. leta imajo vstop prost. Na vhodu smo prejeli zemljevid z vsemi možnimi potmi. Mi smo se odločili za pot ob morju, ta je bila že na prvi pogled najbolj vabljiva.
Celoten rezervat se razteza na 1650 hektarjih, z okoli 7 kilometrov dolgim obalnim pasom, polnim zalivov, razglednih točk, jam in divje flore. Vse skupaj je videti, kot bi hodil skozi kakšno naravno filmsko kuliso.
Hodili smo od enega zaliva do drugega, vmes pa skok v turkizno morje, malo sadja iz nahrbtnika, požirek hladne vode in naprej. Priporočam, da vzamete veliko vode (poleti bo res prav prišla!) in kak prigrizek. V rezervatu ni restavracij.
Scopello & Castellammare del Golfo
Scopello je majhna, kamnita vasica na pečini, s tistim pravim sicilijanskim šarmom. Načrt je bil, da se malo sprehodimo po njej, srknemo kavo, ujamemo kak razgled… ampak v trenutku, ko smo prispeli, se je tam ravno odvijala poroka. In ker je vasica tako mini, da je ena poroka že čisto dovolj, so zaprli dostop in smo lahko na ogled pozabili.
Ni panike, mi pač preklopimo na plan B. Avtodom smo zapeljali proti morju pod vasico in našli PZA, ki se je izkazal za top lokacijo. Mir, pogled na odprto morje in super izhodišče za jutranjo dogodivščino.
Naslednje jutro smo napihnili supe, veslali pod vasico in iz morske strani dobesedno obstali v “wow momentu” – Scopello s tega kota izgleda noro lepo. Seveda pa smo ponovno želeli vsaj za nekaj minut v vasico… a kaj, ko smo – uganete? – spet naleteli na poroko! 😂 Tokrat nismo mogli niti stopiti iz vode, saj so ravno zaključevali obred ob pristopu iz obale. Sicilijanska romantika na kvadrat!
Pot smo nadaljevali do Castellammare del Golfo, kar v prevodu pomeni »morska trdnjava v zalivu«. To je še eno sicilijansko mestno presenečenje. Nahaja se približno 30 kilometrov zahodno od Palerma.
Mestecu daje posebno dušo mogočna srednjeveška utrdba, ki kraljuje tik ob obali. Nekoč pomembno pristanišče, danes pa kulisa za mnoge filme. Med drugim so tukaj snemali tudi prizore za Oceanovih 12.
Mestno jedro je polno življenja, majhnih trgovinic, lokalov in pristnih detajlov, ki ustvarjajo tisti italijanski »dolce far niente«.
Spiaggia di San Cataldo & Mondello Beach
No, tole je pa res nekaj za mulce in vse nas, ki se še vedno radi vržemo v vodo kot otroci! Plaža San Cataldo se nahaja med obmorskima mestecema Trappeto in Terrasini na severni obali Sicilije in je popoln miks med divjo naravo, čudovitim morjem in instant adrenalinsko zabavo.
Tukaj je mala naravna “skakalnica” s pečine in prav posebne kamnite stopničke, ki vodijo naravnost v vodo.
Skoki s pečin so highlight tega kotička, nič preveč visoko, ampak ravno prav za občutek metuljčkov v trebuhu.
Parkirišče je urejeno in brez težav dostopno, pot do skal pa zna biti malo tečna, ampak res samo toliko, da si potem še bolj vesel, ko prideš dol in zagledaš to naravno lepoto. Pot je kratka in enostavna, tako da ni panike, tudi z otroki.
Včasih je najlepše prav tam, kjer na prvi pogled ne pričakuješ veliko.
Mondello beach je ena tistih plaž, ki jih ne najdeš kar tako mimogrede ampak, ko jo enkrat odkriješ, veš, da si naletel na nekaj posebnega. Čeprav ni ravno samotna (ker domačini dobro vedo, kaj je lepo 😉), pa je občutek na plaži zelo sproščen. Gre večinoma za dnevne kopalce, ki pridejo, se ohladijo in gredo naprej.
Z avtodomom smo se prebili čisto do konca poti, skoraj do svetilnika. Tam smo parkirali tik ob vodi in ostali kar dve noči. Verjetno bi še kakšno dodali, ampak po dveh dneh je že začelo zmanjkovati sveže vode in smo potrebovali oskrbo za AD.
Ta lokacija nam je bila res top, razgled na morje in SUP-i, ki so samo čakali, da jih vržemo v vodo in raziščemo okolico.
Italija je res prijazna do avtodomarjev. Skoraj povsod se lahko ustaviš, brez da bi te kdo grdo gledal. Sicilijanci pa še posebej – prijazni, nasmejani, veseli, da si pri njih.
Letos, ko smo se ponovno podali na Sicilijo, smo prenočili na PZA le v Palermu, ker je to pač najbolj praktična izhodiščna točka za ogled mesta. Vse ostale dni? Divje, ob vodi, pod zvezdami.
Palermo – mesto kontrastov, ki te ali očara ali razočara
Palermo… kaj naj rečem. Zame osebno je to mesto, ki mi je bilo najmanj všeč na Siciliji. In to kljub temu, da ima dolgo zgodovino, mogočno arhitekturo in je kulinarično dokaj zanimivo. A resnica? Preveč umazanije. Tukaj je smeti več kot kjerkoli drugje na otoku in glede na to, da smo že vajeni »južnoitalijanskega kaosa«, to nekaj pove.
Ker smo imeli s seboj kolesa, smo jih izkoristili in se od PZA parkirišča podali proti centru mesta. Vožnja nam je vzela manj kot 10 minut, kar je idealno za hitro raziskovanje. Palermo s kolesom definitivno zmaga.
Najprej smo si privoščili tipičen italijanski zajtrk; kafetino z veganskim rogljičkom, nato pa se prepustili urbanemu vrvežu. Opazovanje ljudi na ulicah Palerma je svojevrstna zabava. Življenje se dogaja na pločnikih, v lokalčkih, na trgih… mestni utrip je močan.
Zatem smo pot nadaljevali na drugo stran mesta, mimo ladjedelnice, čisto drug obraz Palerma, bolj industrijski, a zanimiv. Na poti nazaj pa postanek, ki ga ne smeš izpustiti, tržnica Mercato Ballarò ter Sfrigola Palermo, kjer imajo najboljše veganske arancine ever. Zunaj hrustljavo, znotraj mehko in ravno prav začinjeno.
Za nas je bil Palermo torej le postanek za zajtrk, kolesarjenje hiter ogled mesta in najboljše aranchine.
Cefalù
Cefalù je eno tistih mest, kjer preteklost govori iz vsake ulice. Mesto svojo veličino dolguje predvsem zgodovini, normanski vladar je tukaj pustil pomemben pečat z izgradnjo veličastne katedrale, ki je danes ponosno vpisana na UNESCO-v seznam kulturne dediščine.
V Cefalùju smo ostali cel dan, prenočili pa na PZA-ju tik ob morju. Druge možnosti v tem delu praktično ni. Je pa izziv že samo priti do tja z avtomom. Ozke ulice, hrib…
Ker je precej pihalo, je bilo plavanje ta dan prepovedano, smo se pa izdatno nasmejali in uživali v igranju z valovi.
Zvečer smo šli v mesto in to je bil pravi višek dneva. Cefalù zvečer zasije v vsej svoji lepoti: ozke tlakovane ulice, osvetljena fasada katedrale, utrip lokalov in tista posebna toplina, ki jo zna pričarati samo Sicilija.
Zadnja noč na Siciliji in pot domov
Za zadnjo noč na Siciliji smo si izbrali Area 51 Sosta Camper Attrezzata v Sant’Agata di Militello s parcelo čisto ob vodi.
Zjutraj smo se počasi poslovili od otoka. Sledila je pot čez Kalabrijo, skozi južno Italijo vse do Slovenije.
Zaključek
To je bil naš sicilijanski roadtrip, poln sonca, morja, lokalnih okusov, avtodomarskih prigod, novih poznanstev in nepozabnih trenutkov. Upam, da ti je bil zapis v navdih in da boš na tem prelepem otoku tudi ti našel/la svoj najljubši kotiček.
Če ti je bil ta potopis všeč, te vabim, da me spremljaš tudi na mojem Instagram profilu, kjer delim še več utrinkov, behind the scenes trenutkov, fotk z našega potovanja in drobcev vsakdana.
Vesela bom vsakega komentarja, vprašanja ali srčka. In če se kdaj tudi ti podaš na Sicilijo, mi nujno sporoči, kako ti je bilo!
Do naslednjega potovanja… Ciao!
