Za letošnji dopust smo se odločili za posebno avanturo – najeli smo avtodom in se podali na raziskovanje južne Italije. Naše potovanje se je začelo pri čudovitih Termah di Saturnia in nas vodilo vse do “prstov” italijanskega škornja, na skrajni jug Kalabrije.
Na pot smo krenili 20. julija in se vrnili 8. avgusta 2020. Ekipo smo sestavljali štirje – dva odrasla in dva otroka.
Pri iskanju postajališč za avtodom nam je odlično služila brezplačna mobilna aplikacija Park4Night, kjer smo našli vsa prenočišča, ki jih v nadaljevanju tudi podrobneje opisujem.
Izbrani termin potovanja se je izkazal za naravnost popolnega – povsod je bilo presenetljivo malo ljudi, brez gneče na cestah, plažah ali pri ogledih znamenitosti. K temu je gotovo pripomogla tudi takratna korona situacija, ki pa je paradoksalno našemu doživetju dodala prav poseben čar.
Termalni raj v Saturnii: naravni SPA sredi Toskane
Naše potovanje se je začelo v Ljubljani, od koder smo štartali ob 14. uri. Po nekaj več kot šestih urah vožnje nas je pričakal prvi postanek čudovite Terme di Saturnia. Ta toskanski biser smo obiskali že drugič, saj je naravno kopališče s 36 °C toplo žvepleno vodo prava zdravilna oaza.
Kopanje v naravnih bazenčkih je izkušnja zase opazovali smo domačine, kako se veselo mažejo z zdravilnim blatom in nato kot duhovi sprehajajo naokoli. Seveda smo se pridružili in občutili ta “wow učinek”: neverjetno mehka in gladka koža. Po nekaj minutah smo blato sprali v deroči žvepleni vodi, ki izvira tik ob bazenih.
Prenočili smo na bližnjem Camper Stopu, od koder nas je do naravnega kopališča in nazaj peljal organiziran Shuttle prevoz.
V Termah di Saturnia smo preživeli noč in dopoldan, nato pa nadaljevali svojo pot proti enemu najbolj veličastnih mest na svetu, Rimu. Čakala nas je prestolnica zgodovine, umetnosti in arhitekture. Seveda pa nismo izpustili niti obiska Vatikana, srca katoliške cerkve in edinstvene mestne države sredi Rima.
Večni Rim in Vatikan
Za obisk Rima in Vatikana smo izbrali odlično izhodišče avtokamp Flaminio, ki je bil od bližnje postaje primestnega vlaka (z neposredno povezavo na metro) oddaljen le deset minut hoje. Kamp je bil skoraj prazen, razlog za to je, da smo potovali v najboljšem možnem času, v času t.i. korone. Za najina otroka pa je bil pravi hit bazen.
V kampu so nam prijazno podali zemljevid Rima, na katerem smo hitro opazili, da so glavne znamenitosti med seboj oddaljene le kak kilometer, zato smo se odločili za sprehod po mestu. Do centra smo se zapeljali z metrojem, nato pa nadaljevali peš od ene zgodovinske točke do druge.
Celoten dan smo posvetili raziskovanju mesta, okušanju rimskih specialitet in se jasno ustavili tudi na sladoledu, ki nas je stal kar 32 evrov za štiri osebe (a bil je vreden vsakega grižljaja!). Mesto nas je očaralo s svojo veličino, energijo in obenem nenavadno praznino. Zaradi Covid-19 razmer so bile ulice skoraj prazne, nadzorovane s strani vojske in policije, kar je ustvarilo poseben, skoraj filmski občutek.
Po ogledu znamenitosti v centru Rima smo iz bližine Koloseja ujeli prevoz proti Vatikanu. Do tja bi sicer lahko tudi pešačili, a sta bila otroka že precej utrujena.
Sprehod skozi zgodovinski Rim: od Španskih stopnic do Vatikana
Obisk Rima smo začeli z ogledi najbolj znanih zgodovinskih točk, kljub visokim temperaturam in dolgemu dnevu so nas čudesa večnega mesta popolnoma prevzela.
Španske stopnice (Piazza di Spagna)
Na znamenitih 135 stopnicah ni bilo gneče, posedanje na stopnicah je bilo zaradi Covid-19 prepovedano, zato smo brez težav ujeli fotografije skoraj brez ljudi. Stopnice povezujejo špansko veleposlaništvo z baročno cerkvijo Trinità dei Monti. Še danes so sinonim za eleganco in prizorišče številnih prizorov iz filmov.
Fontana di Trevi
Najbolj znana baročna fontana na svetu nas je pričakala v vsej svoji veličini: 26 metrov visoka, skoraj 50 metrov široka in obkrožena z marmorjem in legendami. Seveda nismo pozabili vreči kovanca za srečo!
Pantheon
Na Piazza della Rotonda smo občudovali eno najbolj ohranjenih rimskih zgradb nekdanji tempelj, danes cerkev Santa Maria ad Martyres. Občutek ob vstopu pod veličasten kupolasti strop je res veličasten. Ni bilo vrste, kar je še dodatno pripomoglo k intimnemu doživetju.
Piazza Navona
Trg živahnih barv in fontan, kjer je zgodovina prepletena s sproščenim rimskim utripom. V preteklosti so tu prirejali dirke in festivale, včasih pa so ga celo zalili z vodo, da so Rimljani dobili naravno “bazensko” osvežitev.
Kolosej
Čeprav smo si Kolosej ogledali le od zunaj, nas je njegova mogočnost navdušila. Žal smo za vstop prispeli prepozno. Opomba za vse: preverite čas zadnjega vstopa, saj je poleti lahko že okoli 16. ure.
Vatikan – Trg svetega Petra
Sprehod po največjem trgu katoliškega sveta je bil čudovit zaključek dneva. Baziliko svetega Petra smo si pustili za prihodnjič, ko bomo imeli več časa a tudi sam trg s svojo simetrijo in mogočno kuliso je bilo dovolj za zaključek dneva.
Naslednji dan smo si privoščili počitek in uživanje v bazenu kampa Flaminio. Otroka sta bila več kot navdušena. Po tej osvežitvi pa smo se že podali proti Pompejem, naslednjemu poglavju naše italijanske pustolovščine.
Pompeji – večer pod vulkanom in jutro z orodjem v roki
V Pompeje smo prispeli popoldne, okoli 16. ure, in si prek aplikacije Park4Night hitro našli varen in gostoljuben Camper Stop (Via Antonio Segni 21), oddaljen le približno 1,5 km od slavnega arheološkega najdišča. Prijazen lastniški par, ki kljub skromnemu znanju angleščine poskrbi, da te razume, nas je presenetil še z domačim limončinom, tako močnim, da bi lahko vžgal motor brez ključa.
Zvečer smo se sprehodili do središča mesteca Pompei. Prijetno, živahno in s tistim pravim južnoitalijanskim utripom. Poskusili smo originalno neapeljsko pico, pa še posebno lokalno specialiteto ocvrto pico – zanimivo! In cene? Presenetljivo prijazne za takšno lokacijo.
Mini drama z veliko dozo iznajdljivosti
Naslednje jutro naj bi končno obiskali arheološki park Pompejev, a se je naš avtodom odločil za svojo pustolovščino – odpovedala je potopna črpalka za čisto vodo. Po napetem iskanju nam jo je uspelo najti v Neaplju, naš domači mojster Marko pa se je zamenjave lotil kar s švicarskim nožem – uspešno, seveda!
Z nekaj zamude smo se proti arheološkemu parku odpravili šele opoldne. Ob poti je na ducate turističnih agencij, ki “ne prodajajo nič, le svetujejo”, nam so prodali audio guide in knjigo o Pompejih. Audio vodiča ne priporočamo, knjiga pa je super. Kasneje smo ugotovili, da lahko enostavno skeneriraš QR kodo na vhodu in uporabljaš brezplačno aplikacijo, ki te vodi skozi najdišče.
Na voljo je tudi najem osebnega vodiča (150 €), kar je morda zanimivo za bolj poglobljen obisk.
Oživljena zgodovina
Ogled Pompejev smo opravili v približno treh urah in bil je popolnoma vreden vsake minute. Ruševine, tlakovana mesta, poslikave, ulice, hiše prav vse pripoveduje zgodbo, ki je hkrati fascinantna in srhljiva. Mesto, ki ga je leta 79 zasul Vezuv, danes tiho, a silovito govori skozi kamne.
Sorrento – limonina prestolnica in vrata v rajsko obalo Amalfi
Po arheološkem sprehodu skozi Pompeje smo se odpravili proti slikovitemu Sorrentu, majhnemu ribiškemu mestecu, ki se bohoti na začetku legendarne Amalfijske obale. Od Pompejev je oddaljen le slabih 30 kilometrov, a že ob prihodu je bilo jasno, da vstopamo v popolnoma drugačen svet.
Za svojo bazo smo izbrali kamp Nube d’Argento, ki nas je navdušil s čudovitim razgledom na Tirensko morje, senco oljk in udobno lego. Kamp je edini v Sorrentu, ki omogoča peš dostop do plaže, trajektov in centra mesta. Do plaže vodijo ozke stopnice, speljane skozi zelenje, prava mediteranska pravljica.
V Sorrento smo prispeli ob 19. uri, si privoščili osvežujoč skok v morje in večerjo v živahnem mestnem središču. Naslednji dan smo se – zasluženo – prepustili brezskrbnemu poležavanju na plaži. Bilo je sobotno dopoldne, kar pomeni: Italijani + vikend = popolna gužva. A tudi to je del čara!
Lov za trajektno logiko (in prihranek 240 €)
Zvečer smo se sprehodili do centra, kjer smo želeli rezervirati ladijski izlet po Amalfijski obali. Prva ponudba nas je skoraj odpihnila: 400 € za 4 osebe. A vztrajnost se je izplačala – po malo brskanja po spletu sem odkrila, da iz Sorrenta vozijo redne trajektne linije do Amalfija in Positana, s skupno ceno 160 €.
Kupili smo karto iz Sorrenta do Amalfija, nato v Amalfiju dodatno karto do Positana, in nazaj iz Positana do Sorrenta – saj gre za dve različni ladijski družbi in kombiniranje je edina možnost.
Amalfi Drive (in cesta, ki ni za avtodome…)
Legendarna cesta Amalfi Drive, ki se vije ob robu klifa, je verjetno ena najlepših na svetu – a tudi ena najbolj napornih za vožnjo. Mi smo s svojim camperjem uspeli priti do Positana, kjer nas je prijazni policist opozoril (in kaznoval z 60 €), da ta cesta pač ni namenjena avtodomom. Z razlogom.
Zato toplo priporočamo ogled Amalfija in Positana z morske strani – z ladje se razkrijejo pogledi, ki jih s ceste ne boste nikoli doživeli. Mestece Positano namreč ni prevozeno do njega se pride peš po stopnicah, z vrha navzdol. In če že moraš švicati, naj bo to s pogledom na najlepšo obalo v Italiji.
Amalfi – mestece z dušo, skrito med klifi in limonami velikankami
Naš prvi postanek ob Amalfijski obali je bil očarljivi Amalfi mestece, ki ga sodobna industrija očitno še ni dosegla, in prav zato ohranja tisto pravo, skoraj pravljično vzdušje.
Amalfi se razprostira na pečini visoko nad Tirenskim morjem, in pogled nanj z morske strani je naravnost spektakularen, kot prizor iz razglednice. Po pristanku smo se brez načrta prepustili raziskovanju: ozke uličice, starodavna arhitektura in nešteto majhnih trgovinic. Vse skupaj zaokrožijo še nasmejani domačini.
Amalfiju smo namenili približno dve uri, kar se je izkazalo za ravno prav, da začutiš utrip mesta. Nato smo ujeli redno trajektno linijo (vozi vsakih 60 minut), ki nas je popeljala proti naslednjemu dragulju na obali, mestu Positano.
Positano – spektakel barv, okusov in spokojnosti
Če bi mesta tekmovala v zapeljevanju, bi Positano brez dvoma pobral krono. Že pogled z ladje razkrije slikovito kuliso pastelnih hiš, v odtenkih zelene, rožnate, rumene, bele in srebrnosive. Kot da bi nekdo raztrosil barvno paleto po skalah.
Ob vznožju tega mesteca se razprostira čudovita prodnata plaža, ob kateri se nežno ziblje kristalno čisto morje, ogreto na prijetnih 25 °C. Brez hitenja in načrtov smo se prepustili trenutku, najprej odličnemu kosilu, nato pa kopanju in uživanju v razgledu na to barvito mediteransko mojstrovino.
Positano je po duši zelo podoben Amalfiju, vendar smo se tokrat bolj kot znamenitostim posvetili dobri hrani in morskim užitkom. Turistov je bilo, po besedah domačina iz Amalfija le 5 % glede na običajno sezono, kar je za nas pomenilo neprecenljivo darilo. Težko si predstavljam, kako je, ko je obiskovalcev 20-krat več.
Tik pred zdajci
Po osvežitvi v morju smo skoraj zamudili zadnji trajekt nazaj v Sorrento. A otroka sta tokrat poskrbela za rekordno hiter start! Če bi tak tempo kdaj prenesla tudi v jutranja vstajanja … ah, sanje vsakega starša. 😄
V Sorrento smo prispeli okoli 18. ure in se še na hitro sprehodili do pristaniškega dela mesta, kjer ob promenadi kraljujejo elegantne restavracije in urejene plaže. Italijanski šarm pa je znova dokazal, da ga ne zmanjka, v klasičnem slogu so poskrbeli za dvigalo (1 € na osebo), ki te brez napora popelje iz pristanišča nazaj v center.
Naprej proti Kalabriji – s postankom med črno mivko
Zaradi zahtevnosti ceste ob obali in velikosti našega camperja smo pot nadaljevali po avtocesti proti jugu, v smeri Kalabrije. Ker nas je čakalo kar nekaj ur vožnje, smo vmes naredili postanek v Licinella-Torre di Paestum (Salerno), kjer smo prespali v Camper Stopu sul mare tik ob morju (kar že samo ime pove).
Plaža? Večkilometrska, skoraj neskončna. Posebnost? Črna mivka, prijetno toplo morje in nizka gladina, idealna za sproščeno čofotanje. Tudi tukaj nas je razveselila gostoljubnost, lastnica Camper Stopa upravlja tudi majhen hotel v bližini.
Po osvežitvi smo pot nadaljevali proti tisti regiji, ki je še vedno nekakšna skrita skrivnost Italije – Kalabriji.
Kalabrija – ognjena duša Italije in njen najbolj neodkrit dragulj
Če obstaja kraj, kjer Italija pokaže svojo najbolj avtentično, divjo in hkrati gostoljubno plat, je to nedvomno Kalabrija. Regija, ki se sramežljivo skriva na skrajnem jugu, daleč od množičnega turizma, a bogata z zgodbami, okusi in razgledi, ki ti za vedno ostanejo v spominu.
To je dežela ognjenih paprik, legendarne ‘nduje, pice naslednje stopnje, sveže narejene testenine, bujnih limonovcev in nedotaknjenih plaž s turkiznim morjem. In čeprav ponuja vse, kar obožujemo pri Italiji – kulinariko, naravo, zgodovino in pristne ljudi – ostaja ena najmanj obiskanih regij na italijanskem zemljevidu. Kar pa ni slabost, je prednost.
Več kot le obala
Kalabrija ni le obala. V notranjosti skriva tri nacionalne parke Aspromonte, Pollino in Sila, pa 800 km obale, gorske vasi, oljčne nasade in zgodovino, ki sega v čas Grkov, ko se je regija imenovala Magna Graecia. Skozi stoletja so jo oblikovali številni vplivi, španski, arabski, normanski, kar danes čutimo v arhitekturi, jeziku in načinu življenja.
In ljudje? Kalabrijci so izredno topli, odprti in ponosni. Prav vsak stik z domačinom te spomni, da si dobrodošel.
Gizzeria – prvo srečanje s kalabrijskim vetrom in peskom
Naš prvi postanek v Kalabriji je bil v Gizzerii, po približno petih urah vožnje iz Salerna (PZA v Salernu – Camper Park sul mare. Parkirali smo v Camper Stopu (Hang Loose Beach) tik ob morju, ki se je izkazal za pravi raj za kajtarje. Dopoldne je bilo morje mirno, idealno za kopanje, popoldne so nebo preplavili kajti, zvečer pa je vzdušje postalo čisto festivalsko glasba, smeh in sproščen večerni utrip pod zvezdami.
Tu smo prvič občutili razliko plaže s finim, mehkim peskom, ki jih v prejšnjih delih Italije nismo pogosto srečevali. Vroče, a ne dušeče. Sproščeno, a nikoli dolgčas. Takšno je bilo naše kalabrijsko dobrodošlico.
Ostali smo dan in pol, nato smo se napotili dalje do mesteca Tropea.
Tropea – morski raj, ki ga okusite z vsemi čuti
V Tropei smo ostali tri noči in parkirali v Camper Stopu Cico ob glavni plaži popolna lokacija. Pogled na mesto na pečini, kristalno čisto Tirensko morje in plaža s peskom, ki spominja na zrna kuskusa, so nas že prvi večer čisto prevzeli.
Kalabrija je že tako ali tako raj za ljubitelje hrane, a v Tropei se vse skupaj še dvigne za stopničko višje. Preizkusili smo lokalne specialitete, ki jih nikoli ne pozabiš: arancine, tartufe, legendarno pikantno ’ndujo, sladko melono, ogromne rogljičke z vsaj šestimi polnili, pa čebulo, čebulno marmelado, feferone … da o najboljšem domačem olivnem olju, ki smo ga kupili na poti, sploh ne govorim.
V restavraciji na začetku mesteca smo jedli tako dobro, da smo naslednji dan samo prikimali in rekli: »Gremo spet.« Pravzaprav je vseeno, v katero restavracijo v Kalabriji zaviješ – vse ponujajo nepozabno hrano z lokalnimi sestavinami. Čista poezija okusov.
Če boste kdaj v Tropei, obvezno poskusite:
Arancine – hrustljave riževe kroglice s polnilom (tudi veganski)
Tartufo – originalna italijanska sladica iz mesteca Pizzo (rojena v Baru Dante okoli 1952) – Brez laktoze
’Ndujo – kalabrijska specialiteta, pikantna salama oz. namaz, ime izvira iz francoske besede “andouille” – jaz sem jo izpustila, ampak mesojedci pravijo, da je vrhunska 🙂
In ne pozabite – prepustite se. Vonjem, okusom, razgledom. Tukaj ni bližnjic, samo užitek.
Nicotera Marina – sobotni večer na plaži, čisto po italijansko
Po dveh dneh kopanja in brezskrbnega poležavanja v Tropei smo se podali še bolj proti jugu in si za naslednji postanek izbrali neskončno dolgo plažo v kraju Nicotera Marina.
Ko smo prispeli, je izgledalo, da bomo plažo imeli čisto zase, skupaj s sončnim zahodom, rahlim valovanjem in peskom pod nogami. A hitro se je pokazalo, da je sobota, in kot sem že prej omenila – Italijani in vikendi = zgodba zase.
Na plaži se nam je pridružila skupina mladih, postavili so šotor, zakurili taborni ogenj in ustvarili pravcato mini disco zabavo pod zvezdami. A najbolj me je presenetila njihova spoštljivost – trije iz skupine so prišli do nas in vljudno vprašali, ali nas moti glasba in če je morda preglasna. Kapo dol.
Capo Vaticano – evropski Karibi
Naslednje jutro smo nadaljevali proti jugu in se na hitro ustavili pri Capo Vaticano, lokaciji, ki jo mnogi opisujejo kot evropsko verzijo Karibov. In ja, čeprav (še) nisem bila na Karibih, glede na slike lahko samo prikimam.
Vročina? Dobrih 30+ °C. Spust? Cca. 20 minut hoje navzdol. A ko se spustiš do morja … vse pozabiš. Voda je tako čista, da vidiš vsak kamenček pod sabo.
Scilla – skriti dragulj Kalabrije, ki si zasluži prvo mesto
Po čarobnem Capo Vaticanu nas je pot vodila še globlje na jug Kalabrije, v eno tistih mest, ki te dobesedno ustavijo. Scilla. Če bi morala izbrati svojega favorita celotnega potovanja, je to to. Brez razmišljanja.
Med gradom Ruffo, ki kraljuje na vrhu pečine, in dramatičnimi klifi, se stisne Scilla, očarljiva ribiška vasica na t. i. “Vijolični obali” Italije. Zakaj vijolična? Zaradi barv, resnih, mogočnih, dramatičnih. Morje, nebo, skale, vse ima v tem koncu dneva poseben odtenek, kot bi nekdo zmešal modro, vijolično in zlato in z njimi pobarval horizont.
Čeprav Scilla še ni pod žarometi množičnega turizma, je izredno priljubljena med Italijani – kar je po mojem mnenju vedno najboljši znak. Tisti kraji, kamor hodijo domačini, imajo dušo.
Sprehodili smo se po barvitih uličicah, ki te kar same vodijo proti morju. Lahko bi izbrali vožnjo s tisto prikupno štirikolesno vespo, ki prevaža turiste z vrha hriba do plaže, ampak ne raje smo tavali, raziskovali in uživali v vsakem ovinku.
Plaža je pravljična, le morje je bilo tokrat nekoliko hladnejše kot drugod. Morda nas je želela Scilla malce prebuditi iz dopustniškega transa. Kakorkoli namenili smo ji premalo časa. Pa nič zato. Naslednjič ostanemo dlje. Zagotovo.
Pentedattilo – mesto duhov s pogledom v preteklost
Na nadmorski višini okoli 250 metrov, na pobočju gore Monte Calvario, leži nenavadna vasica s še bolj nenavadnim imenom Pentedattilo. Ime izvira iz grških besed “pente” (pet) in “daktylos” (prsti), saj je skalnati greben nad vasico nekoč spominjal na pet prstov, ki štrlijo proti nebu. Že sam pogled na kraj te ustavi, kot da bi se čas v njem ujel nekje vmes med legendo in pozabo.
V Pentedattilu so nekoč govoril grško, kar ni presenetljivo. saj je bila Kalabrija dolga stoletja del Magna Graecie, grške kolonije. A jezik je sčasoma izginil, vendar zadnji ostanki grškega govora naj bi se iz vasi izgubili v poznem 19. stoletju. Zraven jezika pa tudi ljudje, saj danes velja Pentedattilo za mesto duhov, čeprav ga počasi znova oživljajo ustvarjalci, pohodniki in radovedneži.
Mi smo avtodom parkirali na manjšem parkirišču tik pod vasico. Ko smo se po kamnitih poteh odpravili navzgor, nas je presenetil simpatični lastnik male trgovinice s spominki, ki nas je ustavil že pri vhodu v vas. V italijanščini, pomešani s ščepcem angleščine in veliko entuziazma, nam je navdušeno razložil zgodovino kraja. Njegova energija je bila nalezljiva. Kaj vse skriva njegova trgovinica (in on sam), pa odkrijte sami. 😊
Po kratkem, a intenzivnem obisku te čarobne vasi, kjer se zdi, da med skalami še vedno šepetajo duhovi preteklosti, smo se odpravili naprej proti še eni hribovski vasici z grškimi koreninami: Bova.
Bova, želve Caretta Caretta in zadnji utrip Kalabrije
Za vasico Bova sem nekje prebrala, da velja za eno najlepših v Italiji. Morda so bila naša pričakovanja previsoka, nas osebno ni ravno sezula. Sprehodili smo se čez vasico, opazili nekaj zanimivosti, predvsem pa to, da se v tamkajšnji osnovni šoli poučuje grški jezik, kar ni naključje – Bova je ena od vasi, kjer grščina med domačini še vedno živi.
Kljub temu smo iz obiska potegnili nekaj odličnega – kosilo! Ustavili smo se v gostilnici malo izven vasi, naročili “kar vse po malo” in kmalu je bila miza polna krožnikov z jedmi, za katere nismo imeli pojma, kaj točno jemo. Ampak to je tisti čar, ko se prepustiš okusom in presenečenjem.
Caretta Caretta – žal brez želvic
Po Bovi smo se usmerili proti jugo-vzhodu Kalabrije, ob obalo Jonskega morja, kjer deluje Caretta Calabria Conservation. Gre za organizacijo, ki skrbi za ogrožene želve Caretta Caretta. Želve v začetku poletja pridejo na plažo, izkopljejo gnezdo, v pesek izležejo na stotine jajc in se vrnejo v morje.
Avgusta se začnejo izlegati mlade želvice in skušajo najti pot do morja, vendar le ena ali dve na tisoč preživita, saj jih na poti preži cel kup nevarnosti: od ptičev do plazilcev. Območje gnezdenja se nahaja pri Capo Bruzzano, a je brez vnaprej organiziranega vodenja dostop do plaže zaprt. Žal nam je ogled zaradi Covid-19 situacije padel v vodo, a smo bili vseeno veseli, da smo kraj obiskali in podprli njihovo delo.
Prenočili smo v mestu Bianco, v Camper Stopu tik ob obali. Mirno, s čudovitim razgledom in valovanjem morja v ozadju.
Zadnji kilometri, povratek in zaključek
Sledil je počasen povratek po zahodni strani Kalabrije. V vseh 17 dneh potovanja je deževalo je le enkrat, in še to ponoči.
In zdaj, ko gledam nazaj, lahko mirno rečem:
Kalabrija je neodkriti dragulj Italije.
Večina ljudi jo izpusti, ker hitijo na Sicilijo – napaka! Nas je Kalabrija očarala, tako zelo, da smo obisk Sicilije prestavili na naslednjič. Ljudje? Topli, pristni. Hrana? Za prste obliznit. Morje? Čisto, toplo in zlate vredno.
In če te morda skrbi tisti znani »‘Ndrangheta efekt« – naj ti povem, da smo se počutili popolnoma varno. Razlog je morda prav v tem, da lokalna »organizacija/mafija« turiste raje ščiti kot ogroža – saj se zavedajo, da jim prinašamo kruh. 😄
Z eno besedo? Pojdite. In se zaljubite. Tako kot smo se mi.
