Ohridsko jezero z mestom Ohrid
Ohridsko jezero je v plan do Peloponeza padel na poti. V smislu, ker smo že tako blizu, pa si poglejmo še to. In tako smo zavili iz avtoceste, ki nas je sprva vodila do Aten desno na Skopje in potem naprej do Ohridskega jezera. Po skoraj dveh urah naporne in vijugaste vožnje smo končno prispeli do jezera.
Kampov okoli jezera je kar nekaj, mi smo se odločili za Camper stop KJ Divono, ker je lokacijsko na poti do Grčije in zelo dobra iztočnica za obisk mesta Ohrid.
Čez dan smo se kopali v jezeru, proti večeru smo se odpravili s skiroji, ki jih imamo na potovanjih vedno s sabo v mesto Ohrid in tako poskrbeli še za dvig srčnega pulza.
Od Camper stopa do mesta Ohrid smo s skiroji potrebovali 15 minut. Pot do mesteca je ob jezeru s sončnim zahodom čudovita. Tam smo bili ravno v nedeljo, gužve je bilo kar precej, največ pa na osrednjem trgu. Mestece lepo, iskreno sicer nič posebnega, ozke uličice, kot v mnogih obmorskih mestih. Vendar vajb ljudi je tisti, ki naredi mesto posebno. In Ohrid je mesto, ki je za videti in doživeti in sem vesela, da smo ga stlačili v naše potovanje do Peloponeza.
Jedli smo v piceriji Leonardo v centru mesta, kjer o nam pripravili izvrstno zelenjavno pico ter šobsko in grško solato.
Kako zelo nam je pasala makedonska prijaznost in pristnost ljudi in njihov neverjeten hospitality. Nimajo veliko a hkrati imajo vse, prijaznost, nasmeh in žar v očeh. Pravi balzam.
Naslednji dan takoj zjutraj smo se odpeljali naprej do Aten.
Na poti ob cesti v Makedoniji smo nakupili še sveže sadje za na pot, noro sladke domače češnje in breskve.
Mejo z Grčijo smo prestopili v Medzhitlija in čakali le par minut. Priporočam, da iščete manj obljudene mejne prehode, ker je gužva tam absolutno manjša, še posebej se to pozna v glavni sezoni.
Do Aten smo potovali 11 ur, vključeno z vsemi postanki in čakanjem na meji, ki je bilo zaradi prečkanja manjšega mejnega prehoda le pol ure.
